daljse o frufru


FRU-FRUjevih 20 let poklicne poti (iz kataloga ob dvajsetletnici delovanja gledališča)

Gledališče FRU-FRU odigra 250 predstav letno in vsako leto izvede nekaj gostovanj v tujini. Redno se uvršča na Bienale slovenskih lutkarjev. S svojimi dvajsetimi živimi predstavami se v produkcijskem smislu postavlja pred vsa slovenska neinstitucionalna lutkovna gledališča. A za temi izvrstnimi statističnimi podatki se skriva 20 let trdega dela, neomajne vere v lutko, ustvarjalnih dilem in rešitev, 20 let vztrajanja, poguma in ljubezni! Jedro gledališča, zdaj organiziranega kot zasebni zavod, tvorita zakonca Irena Rajh Kunaver in Marjan Kunaver, vse opaznejše pa postaja tudi delo Ireninega sina, dramaturga Anžeta Viranta. To ozko jedro zasebnega gledališča je že dve desetletji obdano s profesionalnimi sodelavci, z lutkarji, likovnimi ustvarjalci, režiserji, dramaturgi, glasbeniki, literati, artisti, igralci in animatorji, ki se v produkcijo gledališča vključujejo v vseh njenih fazah, in v njej puščajo neizbrisne sledi.

Ko pregledujemo te podatke, ko štejemo festivale, domače in mednarodne, ko pregledujemo reference sodelavcev, ko se sprehajamo po zemljevidu in iščemo, kje vse FRU-FRU nastopa, ali pa se samo ozremo v Irenin urnik, komaj verjamemo, da se je vse skupaj začelo v majhnem kovčku. Ja, Rdeča kapica iz penaste gume, obkvačkana z volno (številne lutke so bile v osemdesetih narejene na ta način), je res prilezla iz kovčka. In tako kot deklica, ki v besedilu Jirija Strede nima imena, tako je bila tudi lutkovna skupina, ki je igro igrala, brez njega. Pa se je našel FRU-FRU. Ni deloval preveč resno in ambiciozno, malo je dišal po sadnih karamelah, malo po frizerju in malo po zabavi. Pet deklet z novim imenom FRU-FRU v Rdeči kapici ni prvič držalo lutk v rokah, z lutkami so preživele čas odraščanja v Pionirskem domu, kjer je lutkovni oddelek vodil pisatelj in umetnostni pedagog Lojze Kovačič. Tedaj že študentska skupina je uprizarjala ambiciozne projekte, v katerih so avtorji predstav razmišljali o sebi in svetu na kritičen način. Lutke so bile zanje metafore in bitja obenem, svoje animatorje so vodile tudi na (takrat domače) jugoslovanske ter tuje festivale. FRU-FRU dekleta so igrala lutke in študirala, dokler se niso počasi razkropila po Evropi, in je Irena z Rdečo kapico ostala sama. Takrat je v igro vstopil Marjan, nastal je Tobija Zdenka Florijana (v režiji Jelene Sitar in likovni ter glasbeni podobi Igorja Cvetka). Leto za tem se je rodil Jur, kot dokaz, da gre res za družinsko gledališče. Tobija se je s svojimi prijatelji iz cunj, ki visijo na vrvi, odpravil v svet in prinesel FRU-FRUju prve mednarodne reference. Potem je gledališče še poskušalo z gostujočimi režiserji, a se je izkazalo, da je potrebno poiskati svojo estetiko.

Najprej nastane Irenina Muca Copatarica za najmlajše, in čez noč postane hit, sledi Moj dežnik je lahko balon, marionetna predstava, ki prinese gledališču nagrado na nacionalnem festivalu, mu odpre pot v Veliko Britanijo in potem še naprej po Sloveniji in izven nje. Še nekaj naslovov se zvrsti na repertoarju (Jabolko, Pikec Ježek in Gasilko Jež …), dokler se Irena in Marjan spet ne začneta ozirati okrog: po novem znanju in po novih sodelavcih. Po znanje, predvsem iz tehnologije, gre Marjan v Charleville, oba pa se pridno učita tudi od poklicnih strokovnjakov in umetnikov, ki jih vabita k sodelovanju. V okviru koprodukcij z Gledališčem Zapik FRU-FRU pripravi Svinjskega pastirja, nekaj let kasneje z Gledališčem Glej Zlatolasko in tri medvede, ob tem pa angažira posamezne bolj ali manj uveljavljene ustvarjalce. FRU-FRU vse bolj vabi umetnike, likovnike, glasbenike, dramaturge in izvajalce … Med literati naj omenimo Andreja Rozmana Rozo, med kostumografi Iztoka Hrgo, med režiserji Jeleno Sitar in Ajdo Rooss, za gib in klovniado sta poskrbela Ravil in Natalija Sultanov, glasbo pišejo Igor Cvetko, Marko Boh, Nino de Gleria in Andrej Adamek, med likovniki najdemo Petra Škerla, Adriana Janežiča, Igorja Cvetka, Špelo Trobec, Urško Stropnik, med igralci – animatorji pa Ajdo Rooss, Vita Rožeja, Matevža Gregoriča … FRU-FRU k delu vabi tudi mlade, še neuveljavljene umetnike (Anamarija Mitić, Ana Špik, Jerca Cvetko … ). Dosežki ne izostajajo, FRU-FRU raste kvalitetno in kvantitetno in si utrdi prostor v slovenskem lutkovnem prostoru ter si odpira priložnosti na tujem. Predstave postajajo večje in tehnološko zahtevnejše. Med lutkovnimi tehnikami je zastopanih vse več različnih vrst, med sodelavci več imen, v katalogu več naslovov. Število letnih nastopov v letu 2010 že preseže 250. V to obdobje sodijo predstave: Krtek Zlatko, Zlatolaska in trije medvedi, Trnuljčica, Opičja uganka, Vidkova srajčica …

Sodelavci prinašajo v gledališče različne poglede in estetske prakse, zato o prevladujoči poetiki ne moremo več govoriti. Vsak likovnik pusti predstavi svoj pečat, vsak glasbenik svoj ritem, vsak igralec svojo vlogo. Predstave so vse bolj raznolike, repertoar pa postaja zanimiv mozaik ustvarjalnosti za otroke v danem trenutku. V tem smislu postaja gledališče FRU-FRU podobno institucionalnim gledališčem. Pa je vendarle prepoznavno po svojevrstni komunikaciji s publiko in po tem, da ima ves čas pred očmi mladega gledalca in odrasle, ob katerih raste.

JELENA SITAR